Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Sabastian Sawe je še pred nekaj leti veljal za povprečnega tekača na dolge proge, potem pa odkril, da je maratonski biser. Zdaj sta ga zgodovinskim tekom na Londonskem maratonu čez noč dosegla slava in denar, a so vsi, ki ga poznajo, prepričani, da bo ostal enak - zvest nevsakdanje preprostemu načinu življenju.
Ko je Sabastian Sawe v nedeljo tekel zadnje metre in se približeval ciljni črti Londonskega maratona, ni vedel, da teče v zgodovino.
Šele v zaključni ravnini je zagledal semafor in se zavedal, da je na pragu nečesa velikega.
Pospešil je in ciljno črto prečkal v času 1;59:30. Številke so se zdele neresnične.
Tekel je kar 65 sekund bolje od prejšnjega rekorda tragično preminulega Kelvina Kiptuma, predvsem pa – kot prvi je maraton pretekel pod dvema urama in zrušil enega najbolj opevanih mejnikov v svetu športa. Postal je nesmrten.
Proslavil je z vodo, rižem in piščancem
Toda ko je zmagoslavno raztrgal ciljni trak, je le sramežljivo dvignil roke. Pretiranega zmagoslavja ni bilo niti pozneje. Šampanjca ni odpiral.
“Proslavil sem z vodo. Zvečer sem pojedel riž in kos piščanca, potem pa odšel spat. To je to,” je opisal konec dneva, v katerem je premaknil veliko mejo človeštva.
Medtem ko je ves svet govoril o njegovem norem maratonu, je sam nadaljeval z mirnim in nič kaj zvezdniškim življenjem, ki ga živi že od nekdaj.
Seveda si danes privošči kaj več, a njegov vsakdan ni preveč drugačen od tistega, kot ga je vajen že od nekdaj.
Skromnost in trdo delo
Pred 31 leti se je rodil v kenijski dolini Rift Valley v odročni vasici Cheukta v višavju Uasin Gishu, kjer se je od majhnih nog priučil skromnosti in trdega dela.
Njegov oče je prideloval koruzo in se z atletiko nikoli ni ukvarjal, medtem ko je bila mama obetavna sprinterka, osnovnošolska prvakinja Kenije, ki pa ji je zgodnja nosečnost prekinila športno pot. V vasi je bila elektrika redkost, vodo pa so pridobivali iz dežja. Družina je živela od pridelovanja zemlje. Na kmetiji je vsak dan pomagal tudi sam.
“Bilo je težko, a nikoli nismo bili lačni,” se danes spominja Sawe, ki je že v zgodnjih letih v svojem kraju ostal sam z babico.
Starša sta se namreč zaradi kmetovanja preselila v Nandi, sam pa se je odločil, da odide nazaj v Cheukti, kjer je imel prijatelje in ljubljeno babico.
Občudoval je strica, ki je tekel na OI
Bil je miren in tih otrok, ki je redno obiskoval cerkev in v ničemer ni izstopal. Dokler ga učitelj v šoli nekega dne ni usmeril v atletiko oziroma v tek. Sprva je tekel na 800 in 1500 metrov. Predvsem zaradi strica Abrahama Chepkirwoka, državnega rekorderja Ugande v teku na 800 metrov (1:43,72).
“Nikoli ne bom pozabil, kako sem ga gledal na olimpijskih igrah na televiziji, ki jo je poganjal generator v hlevu,” se spominja Sawe, za katerega so bile, tako kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja za večino njegovih rojakov, pripovedi sorodnikov in znancev edina vez z zunanjim svetom.
“Tek ni le talent, je tudi priložnost za prihodnost,” mu je govoril učitelj. Toda dolgo časa ni kazalo, da bi lahko Sawe pustil kakšno vidnejšo sled že samo na kenijskem, kaj šele svetovnem tekaškem zemljevidu.
Toda sam je bil, ko je enkrat zagrizel v tekaški kruh, ki je v Keniji ob poplavi konkurence eden najtežjih nasploh, bil odločen, da uspe in še naprej lovil svoje sanje. “V glavi sem vedel, da bom nekoč prvak,” pove danes.
Težak začetek v domu prvakov
Leta 2007 se je odločil, da odide v Iten. Nastanitev v domu prvakov, v katere se rojevajo šampioni, mu je financiral stric, opremo prav tako in preselil se je v mesto, ki leži na 2400 metrih nadmorske višine, visoko na robu Velikega tektonskega jarka.
Toda vidnejšega napredka ni bilo. Bil je dober, a ne izjemen, kar v Keniji ni dovolj. Sestra in brat sta imela stabilni službi, on pa je stagniral in bil močno oddaljen od točke, ko bi atletika lahko postala njegova služba. Doma so se začeli pritiski. Sploh zato, ker je pričakoval otroka.
A Sabastian, ki je danes oče treh otrok, ni odnehal. Treniral je še bolj zavzeto, medtem pa naključno ugotovil, da mora, če želi še naprej sanjati, opustiti stričeve želje o tem, da bo v družini nastal še odličen tekač na 800 metrov, in se posvetiti daljšim tekom.
Leta 2019 je na neki tekmi zamudil start na 800 metrov, zato se je v obupu odločil, da bo tekel na 5000 metrov in – navdušil.
Zmagal je z rezultatom 13:56 in do konca sezone ta čas še izboljšal za 14 sekund. Jasno mu je postalo, da je ustvarjen za tek na dolge proge.
Klic v sili je spremenil vse
Ravno, ko je vzhičen stopal po novi karierni poti, pa se mu je zgodila nesreča. Doživel je eno najhujših poškodb za tekača, strgano ahilovo tetivo, zato eno leto ni tekmoval.
Nato je udaril covid, ki je ustavil svet in tudi priložnosti za nadobudne tekače, da se prebijejo v svet.
Bil je tik pred tem, da obupa, potem pa je v igro spet prišel njegov stric, ki ima kot nekdanji vrhunski tekač v tekaškem svetu seveda veliko poznanstev.
Poklical je številko Abela Mutaija, kenijskega dobitnika olimpijske medalje v teku na 3000 metrov z zaprekami, ki je danes atletski trener, in ga prepričal, da njegovemu nečaku odpre vrata v nov svet.
Italijan je v njem prepoznal maratonski biser
Sawe se ni obotavljal in se hitro preselil v uro in pol oddaljeni Kapsabet, še en trening kamp na visoki nadmorski višini, ter se pridružil elitnemu tekaškemu klubu 2Running, ki ga je ustanovil Claudio Berardelli. Italijanski trener, ki že 20 let trenira in živi v Keniji.
Berardelli, ki je znan po tem, da iz surovega talenta ustvarja vrhunske atlete, je v Sabastianu takoj prepoznal maratonski biser.
Sabastian je pod njegovim vodstvom prvič občutil strukturo treniranja vrhunskih tekačev na najvišji ravni. Premišljene treninge, znanstven pristop, fizioterapijo in preventivo.
“Bil sem srečen – čutil sem, da prihaja moj čas,” se nekaj let v preteklost vrača Sawe.
Kot narekovalec tempa do zmage in rekorda
Prehod na (pol)maraton je bil postopen, a vseeno malce hitrejši od načrtovanj. V začetku januarja leta 2022 je svet prvič dobil vpogled v to, kaj je Berardelli videl v Saweju.
V Sevillo je Sabastian odšel kot narekovalec ritma na tamkajšnjem uveljavljenem polmaratonu, teči bi moral uvodnih deset kilometrov, toda ko je počila startna pištola, se je odločil, da spregleda nalogo narekovalca ritma.
Za tak korak se je odločil zato, ker je tik pred odhodom v Španijo, ob sploh prvem nastopu izven afriških tal, izvedel uničujočo novico. Njegova ljubljena babica, ki ga je vzgojila, je hudo zbolela.
Odločil se je, da gre do konca v njeno čast in šokiral. Prepričljivo je zmagal in svoj prvi polmaraton končal z osupljivim časom 59:02, s katerim je za minuto in pol izboljšal rekord proge.
Nekaj dni pozneje se je v Keniji poslovil od ženske, ki ga je oblikovala.
Pozen in drugi najhitrejši maratonski debi v zgodovini
Marca istega leta je v Rimu ta izid izboljšal še za minuto in seveda spet zmagal, za še en vrhunec debitantske sezone v teku na najdaljše razdalje pa poskrbel septembra, ko je v Bruslju skorajda popravil svetovni rekord legendarnega Britanca Moja Faraha v teku na eno uro (21.250 metrov).
Leto 2023 je začel s krosom, potem pa tekel samo še na cesti in v Rigi postal svetovni prvak v polmaratonu. Zmagal je na šestih od sedmih tekem, na katerih je nastopil. Tudi na polmaratonu v Berlinu.
Leta 2024 je najprej kot prvi v cilj pritekel na polmaratonih v Pragi in Köbenhavnu, potem pa smo konec leta, spet v Valencii, dočakali njegov maratonski debi.
Na 42 kilometrov in 195 metrov dolgi razdalji je prvič tekel zelo pozno. V starosti 29 let je imela večina njegovih novih konkurentov za sabo že vsaj deset maratonov.
Zanj je bil to debi, v njem pa je zasijal – zmagal je z rezultatom 2;02:05. To je bil drugi najhitrejši debitantski čas v zgodovini maratonov.
Aprila lani je prvič okusil slast teka na največjem, major maratonu, in v Londonu zmagal s časom 2;02:27.
Dokončno je postalo jasno, da je svet dobil novega sijajnega maratonca, njegov trener Berardelli pa je bil že takrat prepričan, da tudi novega maratonskega svetovnega rekorderja in človeka, ki bo kot prvi maraton pretekel pod dvema urama.
Nevsakdanji manever za dokazovanje čistosti
V luči močno omajanega zaupanja v dosežke afriških tekačev, ki v zadnjih letih eden za drugim padajo na dopinških testih, se je Italijan s Sabastianovim opremljevalcem Adidasom zato dogovoril, da Enoti za integriteto atletike na leto namenijo 50 tisoč ameriških dolarjev za dodatne dopinške teste Saweja.
To se je tudi zgodilo. V pripravah do naslednjega maratonskega nastopa, septembra v Berlinu, so Sabastiana testirali vsaj 25-krat.
S svetovnim rekordom se je pravzaprav spogledoval že tam, a ga je na poti do tega dosežka ustavila višja sila. V Berlinu je bilo lani prevroče (25 stopinj), visoka vlažnost in nebo brez oblačka.
Nanj je pokazal tudi Eliud Kipchoge
V Berlinu je zmagal s skoraj petimi minutami prednosti pred drugouvrščenim, a več kot 2;02:16 ni šlo, toda vsakemu pozornejšemu spremljevalcu njegove kariere je bilo jasno, da bo rekord padel kaj kmalu.
Med njimi je bil tudi veliki Eliud Kipchoge, ki je lani, ko je bil ob koncu leta Sawe izbran tudi za najboljšega cestnega tekača na svetu in v Monaku prejel nagrado Svetovne atletike, ob vprašanju, kdo lahko kot prvi prebije mejo dveh ur v maratonu, s prstom pokazal prav na Saweja.
Danes je očitno, da je imel prav. Na letošnjem Londonskem maratonu je Sawe, ki so ga tudi v zadnji polovici leta vseskozi obiskovalci lovci na vzorce krvi in urina, dokončno zasijal.
Z rezultatom 1;59:30 je spisal zgodovino in čez noč postal velika zvezda.
Za zgodovinski tek v Londonu je prejel več kot 800 tisoč evrov nagrad s strani organizatorja in osebnega sponzorja Adidasa, 62 tisoč ameriških dolarjev in avtomobil s posebno registrsko oznako “1:59:30” mu je podaril kenijski predsednik William Ruto, v prihodnosti bo dobil še marsikaj.
Asketsko življenje prvega obraza milijardnega posla
Postal je prvi obraz posla, v katerem se na letni ravni obrne več deset milijard. Denar, slava, sledilci na družabnih omrežjih, ki so čez noč poskočili višave … Vse to je prišlo čez noč, a njegov svet se ni bistveno spremenil.
Še naprej bo živel skoraj asketsko. V kampu, v katerem na teden preteče več kot 200 kilometrov na teden, si sobo deli s tremi drugimi tekači, spi na pogradu in ženo vidi le dvakrat na mesec.
Zaslužek bi mu omogočil razkošje, a so vsi, ki ga poznajo, prepričani, da bo ostal enak – tih, zadržan in skromen človek, ki pa globoko v sebi verjetno ves čas ve, da je drugačen.
Če ne prej, je to spoznal zdaj, ko je kot prvi v zgodovini človeštva premaknil mejo, za katero se je desetletja zdelo, da je nedosegljiva. Za nameček mu je to uspelo na progi, ki ne spada med najhitrejše.
“Prepričan sem, da lahko dosežem še precej boljši čas,” je povedal takoj po svetovnem rekordu. S trditvijo, da ima še ogromno rezerv, se strinja tudi njegov trener.
Kdo ve, kaj sledi. S takšnimi tekači, kot so on, Yomif Kejelcha, Jacob Kiplimo in še kdo, se zdi, da je prihodnost moškega maratona svetla. Meja človeških zmožnosti bo še premaknjena. Najverjetneje že kar letos …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!